Narobe pravljica
PEPELEC
Nekoč je živel deček, ki je imel samo očeta. Mama mu je umrla, še ko je bil zelo mlad. Nato se je oče še enkrat oženil. Tri mesece kasneje mu je umrl še oče. Njegova mačeha in njegova polbratca Lukas in Kronan so zelo grdo ravnali z njim.
Ker je bilo edino mesto, kjer bi se lahko pogrel, kamin, so ga klicali Pepelec.
Nekega dne je pozvonila grajska napovedovalka iz palače in oznanila: »Jutri zvečer se bodo vsi fantje pomerili v fight clubu in najmočnejši se bo oženil s kraljično Kalipso.« Kronan in Lukas sta začela boksati v Pepelca in Mačeha je prepevala: »Moja sinčka bosta kraljeviča, jaz pa kraljica, prodala bom Pepelca, obogatela do konca …« Naslednji večer sta se Kronan in Lukas pripravljala za boksanje. Ura je bila sedem in odpravili so se. Pepelec je bil zelo žalosten, nato pa se je spomnil. S podstrešja je vzel čarobnega palčka. Palček ga je začaral, da je bil najmočnejši in najlepši na svetu. Palček mu je rekel: »Po tretji rundi se boš spremenil nazaj, zato pazi!«
Ob 8.30 se je začela tekma. Minila je prva runda, minila je že tretja runda. Pepelec se je začel spreminjati. Hitro je stekel ven in izgubil boksarsko rokavico. Kalipso je oznanila: »Dokler ne najdemo tega fanta, ne bom mirna!!!«
Nato je kraljeva napovedovalka šla od hiše do hiše in vsi so pomerjali rokavico, a nobenemu ni bila prav. Nato je mati Kronanu odsekala mezinec, očistila sobo in lepo legla na kavč. Pozvonila je napovedovalka in prinesla rokavico. Kronan jo je pomeril in prav mu je bila (zaradi mezinca).
Potem je napovedovalka opazila kri in rekla: »GOLJUFIJA!!!«
Ko je že hotela iti, je zagledala Pepelca in pomeril je rokavico. Prav mu je bila (zares). Napovedovalka ni opazila nič in tri dni kasneje se je Pepelec (po novem Sky) oženil s Kalipso in srečno sta živela do konca svojih dni.
Gala Sever, 4. b
mentorica Vojka Lasič
Lep razgled na zasnežene gore
Zjutraj smo se ob osem in dvajset zbrali pred šolo, da bi se odpravili na Osolnik. Razdelili smo si sendviče s sirom in pomarančni sok. Ko smo si vse pospravili v nahrbtnike, smo se posedli po avtobusu in se odpeljali. Po mojem mnenju smo se peljali kakšne pol ure, saj nisem imela občutka za čas, ker smo si ga z mojimi prijateljicami krajšale s petjem različnih pesmi.
Kmalu po tem, ko smo prispeli v Trnovec, smo se že začeli vzpenjati po makadamski stezi v hrib. Hodili smo ravno prav hitro, zato sem lahko vso pot opazovala naravo okoli sebe. Ob poti sem videla ogromno robid in takoj sem se spomnila na svoje paličnjake, ki se prehranjujejo z njihovimi listi. Naleteli smo tudi na prelepe ledene sveče, ki jih letos še nikjer nisem opazila. Ko smo hodili že približno petnajst minut, smo prišli do smerokaza jaslice. Sledili smo mu in kaj kmalu prispeli na kraj, kjer je na bregu ob poti raslo veliko mahu, po katerem je tekla voda. V bregu so bile majhne vdolbinice, čez katere so se pretakali drobni vodeni potočki, v njih pa so se skrivali različni deli jaslic, ki so zaradi vode izgledali še bolj posebni. Tako lepih jaslic še nisem videla. Ko smo se jaslic nagledali, smo se odpravili dalje. Še vedno smo hodili po makadamu in kmalu se je pred nami odprla jasa. Od tam smo že lahko videli vrh. Čez kakšnih deset minut sem bila prvič v življenju resnično vesela, da vidim cerkev, kajti to je bil znak, da smo prispeli na cilj. Usedli smo se na klopi in odprli nahrbtnike, iz katerih smo vzeli malico. Z vrha je bil strašansko lep razgled. V daljavi se je videlo nekaj zasneženih gora. Učiteljica nam je povedala, da vidimo Kamniško-Savinjske Alpe ter za njimi najvišji vrh Karavank – Stol. Točno pred nami je bilo najbolje videti Grintovec. Uživali smo v razgledu in jedli malico. Kasneje smo se začeli loviti in poditi, saj je bil vrh en sam velik travnik, ki je bil ravno pravšnji za različne športne igre. Po enournem lovljenju smo se odpravili v dolino. Vso pot nazaj smo prepeval in se zelo zabavali.
V avtobusu sem bila tako utrujena od vseh vtisov, da nisem mogla več prepevati, zato sem se s svojo prijateljico Natalijo vso pot igrala resnica, sanje, laž. Ta dan mi je bil zelo všeč, saj je bil izlet res lep. Všeč mi je bila narava, ki nas je obdajala. Zelo mi je bil všeč vrh in predvsem razgled. A ta pohod ne bi bil nikoli tako čudovit, če ne bi bilo lepega vremena.
Alina Jarh, 5. b
mentorica Olga Debeljak Babnik
Srakino gnezdo
Nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami je živela sraka. Živela je na čudovitem zelenem drevesu. Tu je živela že več let. A neke noči je deževalo, grmelo, se bliskalo in pihalo. Sraka, ki ni vedela, da v drevo lahko udari strela, se ni umaknila. Nato pa se je zgodilo ravno to. Strela je udarila v drevo, sraka je zbežala v grm in opazovala, kaj se dogaja.
Ko se je nevihta umirila, je zaspala. Zjutraj je bilo njeno drevo čisto posušeno, njeno gnezdo pa je zgorelo. Zato se je odpravila iskat novo drevo za novo gnezdo. Iskala ga je sedem dni in sedem noči. Na koncu se je ustavila, ni več zdržala, saj je bila že čisto shirana, ker na poti ni našla nobene hrane. Ko pa je odšla v grm iskat sadeže, je namesto tega našla jamo. V jami je živela čarovnica in ko jo je sraka videla, se je najprej ustrašila. A čarovnica ji je rekla, da ji bo pomagala, saj je v svoji čarobni krogli videla, da potrebuje drevo za gnezdo ter hrano. Zato ji je dala sadiko posebnih borovnic, za katere velja, da so zelo hranljive, če poješ le eno, si sit za cel dan. Poleg tega pa ji je podarila čarobno leskino vejo, ki te vodi do željene stvari. Sraka se je zahvalila čarovnici in odšla. Pojedla je borovnico in odpravila se je na pot. Veji je rekla, naj jo pelje do drevesa za gnezdo in peljalo jo je k njemu. Tako je našla velik zelen hrast in tam naredila lepo udobno gnezdo.
In tako je živela srečno do konca svojih dni.
Špela Štrumbelj, 6. a
mentorica Andreja Popović
Cesarjeva namišljena oblačila
Pozdravljeni, sem Lili in moja družina je zelo revna, naši deželi pa kraljuje cesar, ki misli le nase ter svoja oblačila. Z mamo in očkom po mestu prodajamo doma sešite blazine, ki jim mama naredi iz starih oblačil. S tem dobimo le toliko, da si lahko kupimo najbolj skromen hlebec v pekarni.
Nekega dne sta v mesto prišla dva sumljiva gospoda. Cesar ju je pospremil v dvorec, tam so se nekaj dogovarjali. Naslednje jutro jima je nekdo pripeljal velike lesene statve, s katerimi sta v palači začela nekaj delati (to sem videla skozi kuhinjsko okno). Pri našem skromnem kosilu pa v sobi v palači ni bilo videti nič. Naslednje kosilo sem prav tako opazila, da ni nikogar in sem se vtihotapila v sobo in videla, da na statvah ni blaga. Nato sem zaslišala, da nekdo prihaja in zbežala. Za las je šlo! Zjutraj sem se odpravila k cesarju in mu povedala, da mu tkalca lažeta v obraz. Najprej mi ni verjel, ko pa sem mu pokazala, da na statvah ni videti nič, sta tkalca začela zatrjevati, da neumneži ne vidijo tkanin. A potem, ko naj bi blago raztegnila, sem dokazala, da se ga ni možno dotakniti. Ko je sam poskusil, ali je res, je videl, da blaga ni in s pomočjo straže dobil dano zlato nazaj in ga podaril naši družini ter drugim, ki so ga res potrebovali. Sleparja sta bila pregnana iz mesta in tudi sama ne vem, kje sta zdaj.
Špela Štrumbelj, 6. a
mentorica Andreja Popović
Nepremišljeni cesar
Ko sem prišla na grad, sem videla, da je cesar zadolžil tkalca, da mu stketa oblačila. Jaz oblek nisem videla. A cesar se je hvalil po dvorcu, tekel in sopihal. Meni se je zdelo, da ima že preveč oblačil, a njemu se ni zdelo tako.
Cesarju sem želela povedati, da sta to samo prevaranta, a on me je preslišal. Sleparja sta se namreč delala, da tketa. Nihče na dvoru ni videl oblačil, zato je veliko uslužbencev na dvoru zamenjalo delo. Na dvoru je kmalu ostal le cesar in poštena ministra. Cesar je šel pogledat, kaj je za steno. Odkril je neznansko lepa oblačila. Vsa si je nadel. Obleke so mi kot ulite! Je ponosno skakal. Videla sem odprto steno, ko prišla v kuhinjo. Tudi jaz sem pogledala, kaj je notri. Ob cesarju sem opazila veliko omaro. Ko sem odprla predal, so bile notri knjige o kvačkanju in tkanju. V neki knjigi je bilo naslov: Klasične šale, ki peljejo v bogatijo. Cesar je knjigo prebral in ugotovil da sta morda tkalca res sleparja, a temu ni verjel. Rekla sem mu, da jaz vem, da sta, ker prav nihče zares ne vidi oblačil. Cesar je premislil, nato pa ga je zamotila obleka z rožicami, nakitom in bleščicami.
Zvečer sem se odpravila domov, saj nisem prenašala obsedenega cesarja. Spomnila sem se načrta, kako bom prepričala, da oblačil ni. Vzela sem vrečo in se odpravila na dvor. Cesarju sem rekla, da naj pride pogledat oblačila, ki sta jih stkala. Ko sva s cesarjem prišla do statev, sem iz vreče vzela moko in jo posula po tkanini, moka je padla po tleh. »Vidite, cesar, moka ni pristala na oblačilih, kar pomeni, da ni oblek in tkalca sta sleparja!« Tkalca sta si izmišljala razne zgodbe. A cesar jima ni verjel. Nagnal ju je z dvora.
Naslednji dan je cesar oblekel oblačila, ki jih je našel za steno. Vsi vaščani so bili veseli, da so pametni in sposobni za svojo službo. Gospodinje in delavci so se presenečeno vrnili na dvor, saj so zdaj videli oblačila in so bili pametni. Cesar pa je vedel, da njegovo delo ni narejeno, zato se je zresnil in naredil vse, da je mesto vodil zelo odgovorno. Jaz pa sem se vrnila domov.
Brina Habjan, 6. a
mentorica Andreja Popović
Skrivnostna družina
Za devetimi gorami, za desetimi vodami in dvema potokoma stoji manjša vasica. V njej prebivajo manjše družine. Ena izmed družin pa je zelo nenavadna. Njihova hiša izgleda zapuščena, čeprav v njej živijo ljudje. Vsako noč v njej gori bakla in večkrat se slišijo čudni glasovi. Meščani vasice še nikoli niso videli družine iz te hiše, saj se je bojijo, zato pravijo, da v njej straši. V okolici te hiše ne živi nihče.
Njihova radovedna soseda se je nekega dne odločila, da bo to hišo malo raziskala. Nekega dne je potrkala na njihova vrata in čakala. Vsi zvoki so se umirili in vrata je odprla neka ženska. Ženska jo je vprašala, zakaj se je oglasila. Soseda je zamahnila z roko in se začela smejati ter dejala: »Hahaha, že vrsto let smo sosedje, pa se nič ne vidimo. Odločila sem se, da vas pridem malo pogledat, da vas končno spoznam!« Ženska je privolila: »Veste kaj, ljuba soseda, prav imate. Samo malo počakajte, da skočim po svojo družino.« Ko je odšla, se je soseda razgledala po svoji sobi in zazdelo se ji je, da se je vaza za rože premaknila. Odšla je do vaze, jo prijela v roke in si jo podrobneje ogledala. Ugotovila je, da je oči ne varajo. Vaza je živa. Vsa panična jo je izpustila iz rok in se usedla nazaj na stol. Od daleč jo je opazovala. Vaza je sicer padla na tla, vendar je ostala popolnoma cela. Soseda se je petkrat pokrižala, nato pa je prišla ženska z otroki. Predstavila svoji dve hčerki in sina. Po stopnicah je prišel mož in se predstavil. Sosedo je bilo še zmeraj strah vaze, zato si je nekaj izmislila in rekla: »Ojoj, ravnokar sem se spomnila! Na štedilniku sem pustila kavo! Adijo, sosedje, se še kdaj vidimo.« Vsa panična je zbežala iz hiše in skozi in skozi ključavnico opazila dogajanje. Skoraj jo je zadela kap, ko je videla, kaj se je zgodilo. Pomela si je oči in še enkrat pogledala. Mislila si je: »Saj ne more biti res.«
Pokrižala se je in globoko zajela sapo. Ko je prišla k sebi, je dojela, da so bili vsi ljudje v hiši predmeti. Družina se je spremenila v predmete in vsi hišni pripomočki so začeli skakati po hiši. Vse je preštela in ugotovila, da jih je bilo sedemdeset. Hitro je odhitela domov in se spomnila načrta. Vse meščane je popoldne zbrala pred cerkvijo in jim povedala o sosedih. Odpravili so se k njim. Razbili so vrata in videli, kako predmeti plešejo. Predmeti so se od strahu spremenili nazaj v ljudi in postali zelo začudeni ter prestrašeni. Ženska je meščane zbrala v hiši in jim začela pripovedovati: »Pred davnimi časi je našega praprapraprapraprapraprapradedka neka zlobna čarovnica uročila v predmet. Vsi potomci pa smo urok podedovali. Tako se lahko spremenimo v predmete.« Meščani so to razumeli in se spoprijateljili z njimi. Srečno prijateljstvo živi še danes.
Zala Pirc, 6. a
mentorica Andreja Popović
Kraljeviča in goreči pesek
Za izmišljeno pravljico za domače branje sem si izbral naslednje književne junake: Popka, zaradi njegovega dobrega srca in poguma v pravljici Popek, Čosa iz pravljice Čoso, zaradi njegove zvitosti in pametnega mišljenja, ter moža iz pravljice Kaj bi še vrečo nosili zaradi njegovega humorja v pravljici (zaradi lažjega razumevanje pravljice pa sem mu dal ime Bratislav).
Nekoč je živel star kralj. Štel je že sto let in več, zato je počasi začel razmišljati, kdo ga bo nasledil na prestolu. Imel je dva sinova, oba že zrela za prestol ter željna krone. Ime jima je bilo Popek in Bratislav. Bila sta pametna in prebrisana.
Tako se je zgodilo, da je napočil čas za izbiro naslednika. Stari kralj je poklical sinova k sebi in jima dejal: »Tisti, ki mi bo v sedmih dneh prinesel goreči pesek iz zmajeve jame, tisti me bo nasledil. Vendar pazita, saj jamo straži prebrisan skopuh Čoso, ki nikomur razen močnejšemu ali pametnejšemu od sebe ne pusti v jamo.« Prvi je krenil Popek. Med potjo je nedaleč od steze zagledal majhno sivo ptičico in jo hitro spravil v žep. Naposled je le prispel do jame, pred katero je kot po navadi stražil Čoso. Že je hotel vstopiti, ko ga je Čoso ustavil, rekoč: »V jamo te spustim le, če zalučaš svoj kamen tako visoko, da bo ostal v zraku dlje od mojega kamna.« Naposled sta se le dogovorila. Prvi je metal Čoso, ki je bil res neverjetno močan. Svoj kamen je zalučal tako visoko, da je šele naslednji dan z veliko hitrostjo priletel nazaj na zemljo. Na vrsto je prišel Popek. Namesto kamna pa je iz žepa skrivaj potegnil ptico ter jo zalučal v zrak. Ptica je seveda odletela, moža pa sta čakala »kamen«. Ko ga niti tretji dan ni bilo nazaj na zemljo, je Popek smel vstopiti v jamo in si nabrati gorečega peska. V domače kraljestvo se je vrnil že sedmi dan. Zdaj je do vhoda v jamo prispel tudi Bratislav. Pred jamo ga je, tako kot njegovega brata, ustavil Čoso. V jamo ga ni hotel spustiti, dokler mu ne pove velike laži. Bratislav se je za trenutek malce zmedel, nato pa je spregovoril: »Rodil sem se kot sin edinec v revni koči. Očeta nisem poznal, saj je revež umrl že devet let pred mojim rojstvom. Tako sem moral mami pomagati pri oskrbovanju svojih sedmih bratov in sester.« Na tej točki ga je Čoso ustavil in ga spustil v jamo, saj je spoznal, da fant ni od muh. Zgodilo se je, da se je tudi Bratislav vrnil v kraljestvo že sedmi dan.
Kralju tako ni preostalo drugega, kot da kraljestvo razdeli na pol. Sinova sta si pametna, kot sta bila, uredila kraljestvo in vladata še danes, če se le ni našel kdo pametnejši od njiju.
Filip Podobnik, 6. b
mentorica Tea Trušnovec
Resnična zgodba
V našem razredu imajo navado brusiti jezike o drugih. Danes sem bila na vrsti jaz, sprehajala sem se po hodniku, ko sem zaslišala, kako so si moje ime podajali po ustih. Že takoj sem vedela, da bo Zoja največ govorila, saj me je imela že cel teden na piki, približala sem se, in ko so me opazili, so molčali kot grob, rekla sem jim, naj si natočijo čistega vina in naj pogledajo resnici v obraz. Sama ušesa so jih bila, ko sem jim govorila tem, kako žalostne je to, kar počnejo. In ko sem jim rekla, naj izpljunejo o tem, kaj jih tišči, so imeli cmok v grlu. A mene slišano ni prizadelo, nisem pa vedela, da je moje ime tako sladko, da ga morejo vsi vlačiti po ustih.
Sara Mustafić, 8. c
mentorica Tea Trušnovec
Galjotova zgodba
enaindvajseti listopad, sreda – sredi morja
Utrujen sem tako zelo, da bi najraje kar zaspal, kot da bi bil doma. Zelo že pogrešam tisto okusno hrano, ki sem jo jedel v Ljubljani. Upam, da je moja družina v redu in me ne pogrešajo preveč. Skrbi me, da bi od žalosti kdo zbolel. Upam, da bom še kdaj pri kdaj prišel domov in se srečal z njimi. Zelo obžalujem, da sem za čevlje zaračunal več, kot so bili vredni. Kaj vse bi dal, da bi lahko zavrtel čas nazaj. Nehati moram pisati, saj moram nujno veslati.
petindvajseti listopad, nedelja – sredi morja
Obžalujem to, da ne morem vsak dan pisati dnevnika. Ampak preprosto zaradi veslanja nimam dovolj časa. Mislim, da se nečemu bližamo. Mogoče je obala. Morda ravno tista, kjer sem se vkrcal na galejo! Približali se ji bomo v manj kot eni uri. Res upam, da je to obala, kjer sem začel to mučno potovanje na morju. Moja družina bi bila tako zelo zelo vesela, da me spet vidi. Pa še lahko bi se jim opravičil za vse, kar so prestali zaradi mene. Še nikoli v življenju si nisem tako želel, da bi jih spet videl.
Eno uro kasneje …
Bližamo se obali. Zdaj se že bolj razločno vidi podrobnosti, saj smo že skoraj tam. Pred nekaj minutami sem ugotovil, da to ni ta obala, za katero sem jo prej imel. To me je zelo potrlo. Pa tako sem se že veselil svojega srečnega konca. Na obali se nekaj premika. Neki mladi mladenič. In tako kar sam, brez vsega. Ko se približamo obali, ga vprašam, če me pozna. Sprva me ni slišal, saj je bilo na galeji zelo hrupno, a ko sem ga vprašal drugič, mi je odgovoril pritrdilno. Potem ga vprašam, potem ga vprašam če ve, kako je z mojo družino. Pove mi, da bo moj sin novo mašo pel, moja hči se moži, moja žena pa ima novega moža. Ob tem sem se razjezil in silno razžalostil. Naenkrat me je minila želja, da bi še enkrat šel domov. Saj tako ali tako ne bi mogel. To ne uspe skoraj nikomur. A vseeno sem hotel, da bi se me spominjali, zato sem iz torbe izvlekel nekaj zlatnikov za sina, zlat prstan za hčer ter sporočilo za ženo, v katerem sem ji omenil, da me ni več na svetu. Mladeniču sem dal vse to rekoč: daj to članom moje družine. Odpluli smo dalje, meni pa so se po licih spustile solze, saj sem se zavedal, da je to moje zadnje potovanje.
Saša Lavrič, 8. b
mentorica Tea Trušnovec
In živela sta srečno do konca svojih dni
Vsi poznamo že klasično zgodbo o Romeu in Juliji – slavno tragedijo Williama Shakespearja, ki opisuje kratko in tragično ljubezensko zgodbo mladega para, ki sta si na videz popolnoma usojena in naj bi poosebljala vso ljubezen, ki jo ta svet premore. Lahko bi dejali, da njuna zgodba deluje kot kičast, v papir zavit hollywoodski film, s to izjemo, da izvirna zgodba nima pričakovanega srečnega konca in tistega “pocukranega”, morda že čisto izrabljenega “In živela sta srečo do konca svojih dni.” Seveda pa je ravno ta tragični konec dal ljudem zamisel, da bi ga spremenili po svoje in bi ta zgodba živela še naprej.
Lahko bi si izbrali marsikateri konec te zgodbe, a le redki bi popolnoma pristajali zgodbi s toliko detajli. Na primer ne bi si mogli izbrati konca, kjer Julija popije strup in izgleda mrtva, do Romea pa sel pripotuje pravočasno in Romeu zaupa, da se bo njegova draga zbudila in naj jo pride rešit iz grobnice šele takrat. Romeo je bil preveč zaletav, da bi poslušal tak nasvet in bi se verjetno v tistem trenutku odpravil na reševanje svoje Julije. Verjetno bi tudi v tem primeru srečal Parisa in ga ubil. Potem bi najbrž nase pritegnil preveč pozornosti in z Julijo ne bi mogla kar tako neopaženo pobegniti. Romea bi lahko opazili in imel bi še hujše težave kakor prej, ko je bil izgnan, Julija pa bi padla v nemilost vse Verone zaradi zaigrane lastne smrti. Ne bi si mogli izbrati tudi konca, kjer se mladi par naseli kje na deželi. Kot otroka bogatih meščanskih rodbin najbrž nista bila navajena trdega dela, da bi se imela s čim preživljati v življenju.
Torej, bolj ko se poglabljamo v zgodbo samo, težje je v njej najti srečen konec, ki ga je v taki prepovedani ljubezni težko pričakovati. Pa ne, da ji ne bi pristajal. Prav nasprotno – zgodba bi bila veliko lepša, če bi se lahko zaključila s tistim sicer pocukranim “ In živela sta srečno do konca svojih dni”.
Ela Zaletel, 9. b
mentorica Andreja Popović
Romeo in Julija današnjih dni
Romeo in Julija sta se spoznala na “discord serverju”, medtem ko sta igrala neko igro imenovano ”call of duty”. Nekaj časa sta igrala, potem pa je Romeu crknil internet, zato je za foro vključil mobilne podatke in se ”joinal” nazaj v server. Ker je Romeu crknil internet, nista mogla več igrati in sta se odločila, da se gresta pogovarjat. Vendar Romeo ni vedel, da je Julija iz ”gaimerske” ekipe Capulet, kar je konkurenčna ekipa ekipi Monteg. Trenerja obeh ekip sta bila očeta Romea in Julije, ki sta se že pred leti sprla, ker Romeov oče goljufal pri igri ”tetris” in ga s tem porazil na ”gaimerskem” prvenstvu v Veroni.
To ni zaustavilo Romea in Julije, da sta se začela na skrivaj dobivati “discord serverju”. Kmalu sta drug drugemu dovolj zaupala, da sta začela uporabljati kamero na računalniku in se s tem drug v drugega zaljubila. Kmalu po tem je Romeo tudi dobil Julijino telefonsko in je začel namesto klepetanja po “discord serverju” klicati in pošiljati sporočila.
Julijin oče ni vedel za zvezo med Romeom in njegovo hčerjo, zato jo je hotel omožiti. Julija tega ni želela in odklonila poroko s Parisom iz ekipe Grofov. To je očeta razjezilo in ji zato pobral vse elektronske naprave, zato je Julija prosila svojo prijateljico, če ji posodi telefon. Julija pove Romeu žalostno novico, zato Romeo predlaga, da se ona dva poročita na skrivaj. Julija se strinja in tako se jutri tudi poročita. Medtem pride Romeov najboljši prijatelj v 1v1 z Julijinim bratrancem. Romeov prijatelj zmaga, vendar iz jeze Julijin bratranec v njega vrže stol in ga ubije.
Ob izgubi najboljšega prijatelja se Romeu strga in Julijinega bratranca Taybalta s ”p 90” jem ustrelil v glavo. Romeovo dejanje pride na poročila, zato je moral zbežati iz Verdone, saj je iz nje izgnan. Julija se odloči, da gre na črni trg po nek napoj, ki te naredi navidezno mrtvega za 42 h. Julija se tudi odloči, da na poroko privoli, da bi ji oče vrnil telefon, da bi sporočila Romeu svoj načrt. Oče je bil zadovoljen in ji vrnil telefon. Julija je Romeu poslala ”text massage”, a ker Romeo ni imel signala, sporočilo ni prišlo do njega. Julija spije napoj, preden pa to naredi reče: ”Alexa, nastavi timer za 42h”. Čas odšteva, dokler je zjutraj njen novi mož ne najde mrtve v postelji.
Priredili so pogreb, katerega je videl ves svet, saj je nekdo ”strimal”. Ta ”strim” je videl tudi Romeo in se z avtobusom odpeljal v Verdono. Ko pride v Verdono Romeo, pretepe nekega starca in mu ukrade pištolo. Romeo pride k grobu in ga odpre, takrat pa Julijin Ženin ni mogel spati in se je odločil, da ob smrti Juliji podari svojo najljubšo konzolo. Tam zagleda Romea in ga nekaj časa zmerja in poskuša ubiti, nato pa Romeo ustreli Parisa v glavo. Romeo nato prime Julijo za roko, usmeri pištolo v svojo glavo in jo sprožil. Minuto pozneje se Julija zbudi in vidi mrtvega Romea z revolverjem v roki. Od žalosti tubi Julija naredi samomor.
Zjutraj v grobnici najdejo tri trupla, ki zbližajo stare sovražnike in jim pomagajo, da obe družini končno zakopljeta bojno sekiro, da se ne bo to zgodilo še kateremu izmed njunih otrok.
Luka Garič, 9. b
mentorica Andreja Popović